Ste kdaj razmišljali o tem, kako so psi in mački postali domači ljubljenčki in spremljevalci ljudi? V nadaljevanju se bomo vrnili v preteklost in vam razložili, kaj se je zgodilo.
Izumrtje dinozavrov pred 70 milijoni let je zapustilo mnogo ekoloških niš in skovalo pot za različne sesalce, da zapolnijo te niše. Razvili sta se dve glavni skupini mesojedih sesalcev, ki sta se sčasoma razvili v družino psov (lat. Canidae) in družino mačk (lat. Felis).
Znotraj teh dveh družin mesojedcev sta se razvili dve najbolj znani vrsti, ki sta našli svoji niši v človeškem okolju: domači pes (Canis familiaris) in domača mačka (Felis silvestris catus).
V naslednjem delu bomo potovali v zgodovino in raziskali teorije o tem, kako so se psi in mačke udomačili.
Predniški pes
Predniška mačka
Udomačitev psa
Udomačitev mačke
Predniški pesDokazi iz primerjalnih genetskih, vedenjskih, vokalizacijskih in anatomskih študij podpirajo sklep, da vsi psi neposredno izhajajo iz rodu volkov. Nekatere institucije imajo domačega psa za neko drugo podvrsto volka. Volkovi so bili najverjetneje udomačeni na različnih področjih; tako so z različnimi podvrstami volka prispevali k prednikom psa.
Predniška mačka
Domača mačka (Felis catus) najverjetneje izhaja iz majhne divje mačke (Felis silvestris), ki še danes živi v Evropi, Afriki in južni Aziji. Na tem obsežnem geografskem področju so se razvile številne različne vrste oziroma podvrste divje mačke, saj so se prilagodile lokalnemu okolju in podnebju.
Najverjetneje je izvirni prednik domače mačke afriška divja mačka (Felis sylvestris libyca). Ta žival je le malo večja od domače mačke in pogosto živi v bližini ljudi. Ker se je udomačena vrsta razširila, je prišlo do križanja med skupinami lokalnih divjih mačk, ki so v različnih stopnjah prispevale k predništvu novodobne domače mačke na različnih področjih. Progasta domača mačka v Evropi ima vzorec dlake z značilnostmi evropske in afriške divje mačke. Še več, če opazujemo pikasto dlako nekaterih domačih mačk v Indiji, ugotovimo, da obstaja povezava z azijskimi podvrstami.
Udomačitev psa
Udomačitev psa se je pojavila veliko prej kot pri drugih živalskih vrstah. Ob koncu zadnje ledene dobe, tj. pred 12.000 leti, so psi že bili udomačeni. Vendar pa se je človekova asociacija med psom in njegovim prednikom, volkom, začela že tisoče let pred tem, ko sta se področji lova teh dveh vrst mnogokrat prekrivali.
Razvoj iz volka v psa je bil zelo dolg proces, ki se je začel, ko so ljudje želeli udomačiti volka. Volkovi, ki so bili najstrpnejši do ljudi, so lahko ostali znotraj skupnosti in so tako oblikovali osnovno populacijo udomačenih volkov. Mnogo rodov pozneje se je človekov izbor značilnosti, ki so bile zanj koristne, končal pri razviti živali, ki se je razlikovala od divjega volka tako glede vedenja kot tudi glede fizične strukture.
Udomačitev volka je povzročila številne fizične spremembe, ki so značilne za udomačene sesalce, in sicer: zmanjšanje velikosti, spremembe v barvi dlake, skrajšanje čeljusti s stiskanjem zob in pozneje tudi njihovo skrajšanje, zmanjšanje velikosti možganov in tako tudi možganske kapacitete ter razvoj poudarjene zapore ali vertikalnega padca na prednji strani čela.
S postopnimi spremembami v življenjskem slogu človeka od nomadskega lovca do ustaljenega kmetovalca, ki so se začele pred 8000 leti, je pes postal bolj vsakdanji, prav tako pa se je tudi razširila njegova populacija.
Ključ do uspešne udomačitve volka in drugih divjih živali je očitno v tem, da te živali ohranijo nekatere razvojne ali celo fetalne značilnosti že, ko so odrasle. Ta proces, ki ga imenujemo neotenija, pomeni, da mlade živali kažejo ubogljivo in neagresivno vedenje in se tako manj bojijo tujcev, prav tako pa je njihovo odzivanje na stres šibko. Odrasle živali, ki kažejo te značilnosti, imajo manjše možnosti za preživetje v divjini, vendar pa se popolnoma prilagodijo življenju v človekovem okolju. Pri izbiranju značilnosti za udomačitev je primitivni človek nezavedno izbiral prav te značilnosti.
Splošno zmanjšanje telesne velikosti je značilnost udomačitve in se lahko nanaša na omejitve pri prehrani zaradi ujetništva. Spremembe v obliki glave in zmanjšanje velikosti možganov lahko povežemo z neotenijo, ko se različni pogledi vedenjskega in fizičnega razvoja živali potlačijo na različnih stopnjah razvoja. Zaradi zmanjšane funkcionalne kapacitete določenih delov možganov so udomačene živali manj pozorne kot njihovi divji predniki. Prav tako zmanjšano zaznavajo okolje, saj imajo upočasnjen sluh in vid.
Največja vrednost primitivnega udomačenega psa je najbrž bila njegova vloga partnerja pri lovu. Z razvojem kmetijstva in udomačitve druge živine se je uporabnost psa v človeški družbi še nadaljevala. Danes lahko pse izurimo za pastirje ali stražarje živine, ki tudi varujejo kultivirane rastline tako, da odganjajo divje kopitarje. Nedavno je namenski izbor različnih značilnosti, kot so videz, temperament in določene sposobnosti, vodil do razvoja različnih pasem psa.
Udomačitev mačke
Mačke so bile udomačene mnogo pozneje kot psi, najbrž šele, ko se je razvilo kmetijstvo in razcvetelo v »rodoviten polmesec« Bližnjega vzhoda. Hiše, skednji in shrambe so omogočili novo okoljsko nišo, ki so jo naseljevale miši in drugi majhni sesalci, ki so najboljši plen za majhne divje mačke. Že na začetku se je razvilo vzajemno razmerje, v katerem je mačka dobila veliko hrane v zameno za nadzor nad težavnimi glodalci. Zelo mogoče je, da so te mačke celo spodbujali z grižljaji hrane. Podobno kot pri volku so se ubogljivejše divje mačke sčasoma vpletle v človeško družbo in na ta način se je vzpostavila osnovna populacija delno udomačene mačke.
Tisoče rodov pozneje so se pri mački pojavile tipične fizične spremembe, ki so povezane z udomačitvijo. Te obsegajo: zmanjšanje velikosti, skrajšanje čeljusti, zmanjšanje velikosti možganov in zmanjšanje možganske kapacitete, spremembe v obliki ušes in repa, spremembe v barvi dlake in teksturi. V nasprotju s psom pa so mačke v človeški družbi ostale večinoma neodvisne, prav tako so bile podvržene šibkejšemu pritisku za izbor želenih značilnosti v primerjavi z drugimi udomačenimi vrstami. Zato se je videz udomačene mačke v primerjavi s predniki spremenil razmeroma malo.
Udomačitev mačke večinoma pripisujejo starodavnemu Egiptu, kjer naj bi se proces udomačitve začel pred 4000 leti. Egipčane so zelo zanimale živali in so priznavali vlogo mačke kot nadzornika nad golaznijo, kot so glodalci, kače in drugi strupeni plazilci. Mačke so imele tudi velik religiozni pomen v tej kulturi, večinoma so jih sprejemali kot predstavnike bogov ali kot relikvije. Zato so zanje dobro skrbeli tudi v ujetništvu, mnoge mačke pa so ljudje imeli za kultne predmete ali kot domače živali. Glede na to, da so bile mačke zaščitena vrsta, je bil človek za uboj mačke kaznovan s smrtjo.
Egipčani so omejili razširitev mačk v druge dežele tako, da so prepovedali njihov izvoz. Kljub temu pa so domače mačke peljali v druge dežele. Sčasoma je mačka potovala s človekom na kolonizirana področja in tako je prečkala Atlantski ocean in prišla v Severno Ameriko v 17. stoletju kot odgovor na zahteve kolonistov, ki so se spopadali s podganami. Pojav mačke v Avstraliji je bil najbrž povezan z njeno uporabnostjo pri iztrebljanju škodljivcev in pri njeni zmožnosti prilagajanja življenju na ladji.
Ko so se mačke razširile po vsem svetu, so se razvile populacije, ki so se geografsko razlikovale, in tako so se razvile tudi različne značilnosti. Razlike so bile tudi rezultat križanja pasem v skupini in občasnega križanja z lokalnimi skupinami divjih mačk. V večini primerov pa so moderne pasme razvili z izbrano rejo, s precej novim pojavom, ki je postal priljubljen šele v zadnjih 150 letih.
|
