Trajno agresivne pse povsod obravnavajo kot grožnjo. V večini primerov lahko že malo preprostih taktik pomaga pri odpravi njihovih manj družabnih značilnosti.
Agresivno vedenje pri psih lahko opredelimo na različne načine; pri tem ima vsak izmed njih lasten nabor značilnosti, vzrokov, učinkov in možnega zdravljenja.
Strokovnjaki menijo, da je treba vsako študijo o agresivnosti pri psih upoštevati glede na njen vzrok in učinek ter povod in odziv. Preberite o nekaterih situacijah, ki prevladujejo, ter o nasvetih glede ustreznega ravnanja v njih.
Agresija zaradi živčnosti
Psi, ki pokažejo agresijo kot posledico živčnosti, imajo običajno težave pri razlikovanju med spoloma. Nikoli niso zmožni najti časa, da bi, preden planejo nanj, ugotovili, ali je njihov nasprotnik pes ali psica.
Vedenje je običajno hujše, če je pes na povodcu ali pa se v majhnem prostoru počuti potisnjenega v kot. Prav tako pa lahko vedenje nenamerno poslabša še lastnik ali lastnica, če je pes ob spodbujeni reakciji blizu njega ali nje.
Simptomi so očitni, če živčnega psa, ki ga je strah drugih psov, na povodcu peljemo na sprehod. Pes se lahko odzove tako, da otrpne (t. i. reakcija »freeze«). Ta reakcija lastniku ni znana in nadaljuje hojo proti viru strahu. Pes začuti, da njegova reakcija »freeze« ni delovala, in jo opusti.
Naslednja reakcija, ki jo pes lahko presoja, je »beg«, vendar pa mu to preprečuje povodec. Ker drugi pes nadaljuje približevanje, tudi za to vedenje začuti, da ni delovalo.
Zadnji nagon je »boj«, zato pes začne renčati ali pa gre do konca povodca in nastopi tako agresivno, kot je le mogoče. Taka situacija lastnika vedno spodbudi k temu, da zategne oprijem povodca in renčečega psa pritegne bližje k sebi, medtem ko se lastnik drugega psa odloči za ovinek. Prvi pes po taki izkušnji verjame, da je bil bojni odziv edina rešitev in da je v takem položaju tak odziv primeren.
Spolna agresija
Ta je običajno omejena na samce, ki so nagnjeni k temu, da se poskušajo povzpeti na ljudi in druge pse. Hitro postanejo agresivni tudi, kadar so kaznovani ali privezani. Pogosto sta primernejša ukrepa kastracija in modifikacija vedenja. Dopustitev, da se tak pes pari, z upanjem, da ga bomo odvrnili od izražanja take oblike agresije, pa le redko pomeni dosledno in zanesljivo rešitev.
Ozemeljska agresija
Lastniki lahko psom, ki čutijo, da varujejo svoje ozemlje, pomagajo tako, da na vsakodnevnem sprehodu ne hodijo po isti poti. Nagon živali, da označi svoje ozemlje z uriniranjem na istem mestu, je agresivno znamenje za druge pse. Če pes naleti na drugega psa v »svojem območju«, se odzove agresivno in brani svoje ozemlje. Čim manjše je ozemlje, tem več agresije bo verjetno pokazal.
Veliko psom je pri obvladovanju agresije pomagala sprememba poti, s čimer se jim je zavestno preprečilo, da bi začeli ozemlje dojemati za svoje.
Dominantna agresija
Ta značilnost je pogosta za samce, ki verjamejo, da je njihov položaj višji od položaja lastnikov. Začetni pristop do drugih psov je pogosto pazljiv in vsebuje veliko statusnih signalov, kot so visoka drža repa in hitri premiki s strani na stran. Če se drugi pes ukloni, je običajno vse dobro. Če pa se ne, je lahko boj zelo hrupen, v nekaterih primerih pa tudi precej hud.
Preganjanje ali roparska agresijaTa je običajno hujša, kadar je pes brez povodca. Preganjal bo drugega psa, ki je lahko kar precej oddaljen, medtem pa bo ignoriral vsakršen poskus lastnika, da bi ga priklical nazaj k nogi. Ironija je, da je tak pes običajno precej dobro naučen in se dobro odziva, kadar niso prisotni drugi psi.
Vedenje drugega psa, ki je preganjan, odloči o izidu. Na žalost pa se tak pes vede natančno enako ne glede na to, kdo ga pelje na sprehod.
Rešitev je v tem, da ga med sprehodi držite na povodcu, kar demonstrira vašo nadvlado. Dovolite mu nekaj svobode v kratkih razmikih in mu spet pripnite povodec med deli sprehoda, kadar pričakuje, da se bo lahko prosto sprehajal.
|
