Psi so človekovi najboljši prijatelji, vendar se od ljudi močno razlikujejo. V naslednjih vrsticah preberite o razlikah, na podlagi katerih boste lahko s psom vzpostavili še boljšo komunikacijo.
Že več kot 12.000 let pse tesno povezujemo s človeštvom. Velika verjetnost je tudi, da se je odnos začel že 80.000 let prej, ko je človek poskušal udomačiti skupnega prednika vseh psov – volka.
Ne glede na to, da je moral takrat pes zaslužiti svojo oskrbo z lovom in plenom, z varstvom in s sposobnostmi za iskanje hrane, ni dvoma, da je že tedaj njegov odnos s človekom obsegal vzajemno naklonjenost, zaupanje in razumevanje.
Da bi bolje razumeli pse, vam posredujemo nekaj informacij in razlag o vedenju in interakciji psa z okolico.
Čutila, ki jih ima pes
Vonj
Telesna govorica
Vokalizacija
Prehranjevanje
Spolno vedenje
Čutila, ki jih ima pes
V divjini psi preživijo z lovom in s telesnimi čutili, ki so jih razvili za lov na najučinkovitejši način. Sluh, vid, tip, okus in voh so zelo pomembni, vendar pa so te lastnosti pri današnjem psu prilagojene zaradi mnogih let selektivne reje. Hitri psi, kot so afganistanski hrti in saluki, na primer lovijo z vidom in izgubijo zanimanje, če ne vidijo plena. Po drugi strani pa psi krvosledniki, jazbečarji in sledni psi lovijo z vohom in sledijo vonju, starem celo do enega tedna.
V resnici imajo vsi psi zelo razvit voh, saj so njihovi smrčki občutljivi kot naše oči, kadar pride do razlikovanja med dvema različnima posameznikoma. Voh ni pomemben le za iskanje hrane, ampak je prav tako eno izmed najpomembnejših sredstev pasje komunikacije.
Čeprav dobro vidijo z razdalje (kar je zelo koristno pri lovu), se večina psov ne more osredotočiti na predmete, ki so bližji od 25 centimetrov. Lahko ločijo med barvami, čeprav se te zdijo meglene, vendar pa v zadimljeni svetlobi vidijo bolje kot človek.
Čeprav je njihova zmožnost gledanja omejena, so zelo občutljivi za gibanje. Včasih se zdi, da ne opazijo stoječega predmeta, vendar, ko se ta premakne, to takoj opazijo.
Pes ima izjemno razvit sluh, zato zelo dobro sliši že z velike razdalje oziroma s še večje kot človek. Velikokrat lahko to sposobnost izkoristimo, ko pri urjenju uporabljamo t. i. nadzvočne žvižge. Visoki zvoki, na primer pri sesalniku ali drugih gospodinjskih napravah, so lahko za psa zelo moteči ali celo boleči. Sluh je boljši pri pasmah s pokončnimi uhlji, ki delujejo kot ojačevalci za prihajajoče zvoke, prav tako pa pri psih, ki lahko uhlje obrnejo v smeri zvoka.
Okus ima skupaj z vohom pomembno vlogo pri spoznavanju hrane, ki jo pes raje je. Večina psov uživa v širokem izboru okusov, mnogi pa imajo radi celo sladko hrano.
Kot vsi drugi sesalci so tudi psi občutljivi na temperaturo in bolečino ter se z užitkom odzivajo na ljubeč dotik. Psi so različno občutljivi, vendar jih večina uživa v božanju glave, prsi in hrbta. Mnogi zavzamejo obrambni položaj, če se jih dotikamo okoli repa in zadnjice ali po tacah.
VonjVonjave v zraku in tudi tiste v tleh lahko psu posredujejo mnogo informacij o tem, kdo pride in kdo odide iz njihove okolice. Pse se lahko obravnava tudi kot pasje različice lokalnega časopisa. Pes lahko z vohanjem komunicira na dva načina. Za seboj lahko pusti blato, urin ali izločke iz žlez v okolici, kjer jih najdejo drugi psi; vonj pasjega telesa odkrije mnogo informacij o psu.
Uriniranje pri psih ne služi le praznjenju mehurja. Večina lastnikov je seznanjena s tem, da psi velikokrat dvignejo tačko in spustijo majhne količine urina na številnih mestih. To je le način označevanja področja in opominjanja nase. Ko pes dvigne taco, da bi uriniral, urin ostane na višini gobca. Psice prav tako lahko dvignejo zadnjo taco pri uriniranju, nekatere pa celo izvajajo akrobatsko stojo tako, da dvignejo obe zadnji taci in tako pustijo urin na navpičnem predmetu.
Tako psi kot tudi psice raziskujejo vonjave, ki so jih pustili drugi psi, prav tako pa to področje še enkrat označijo s svojim urinom. Dominantna psica lahko celo stoji za neko drugo psico, ki urinira, le zato, da bo potem sama tam počela isto. Čeprav je označevanje teritorija manj pomembno za udomačenega kot za divjega psa, je zelo verjetno, da način označevanja psu omogoča, da se počuti sproščenega tako, da področje označi s svojim, znanim, vonjem.
Urin psice prav tako vsebuje informacije o njenem menstrualnem ciklu in spolnem stanju. Še posebej psi to hitro odkrijejo in prepotujejo dolge razdalje, da bi poiskali psico, ki se goni.
Splošne telesne vonjave so prav tako pomembno sredstvo komunikacije med psi. Vonj povzročajo izločki žlez celotnega telesa, še posebej okoli glave, analnega področja in repa. Ko se srečajo psi, ki se med seboj ne poznajo, se spoznavajo z ovohavanjem, še posebej okoli glave in analnega področja. Bolj podložen pes pa stisne rep med noge, da bi preprečil nadaljnje ovohavanje.
Telesna govorica
Eden izmed razlogov, zakaj so psi tako priljubljene domače živali, je njihov izjemen način komuniciranja z ljudmi. Udomačeni psi nas sprejemajo kot del svoje pasje družine, zato hitro razumejo našo voljo in namene. Razumevanje pasje komunikacije bo lastniku, ki zelo dobro opazuje, pomagalo natančno razvozlati sporočilo domačega ljubljenčka.
Psi med seboj komunicirajo s številnimi signali, vključno z različnimi obraznimi izrazi, telesno držo, zvoki in vonjavami. Vaš pes bo uporabil svoja usta, oči, ušesa in celo svoj rep, da bi izrazil čustva. Če boste razumeli kombinacijo teh telesnih signalov, boste lahko ugotovili, kateri pes je glavni v določenem soočenju ali situaciji.
Pes, ki se počuti pogumnega ali agresivnega, skuša narediti vtis večje in močnejše živali. Stoji zelo visoko, dvigne ušesa in rep, prav tako pa izboči prsni del ter naježi dlako okoli vratu in po hrbtu. Lahko tudi počasi maha z repom in renči.
Po drugi strani pa podložen pes skuša biti majhen kot psiček. Odrasli psi namreč krotijo psičke, vendar jih ne napadajo.
Pasji pristop k dominantnejšemu posamezniku pa je bolj od strani, ponižno ob tleh z nizko spuščenim repom ter navdušenim mahanjem. Tak pes prav tako skuša polizati roke in obraz osebe ali pa oblizuje dominantnega psa, če pa to ni dovolj, se celo valja po hrbtu in izpostavi dimlje. V tem položaju nekateri psi celo izpustijo malo urina, ampak ne po svoji volji.
Vedenjski vzorec, ki je značilen za pse in znan skoraj vsem, je mahanje z repom. Večina ljudi ve, da je prosto mahanje z repom znamenje zadovoljstva in prijaznosti. Pospešeno mahanje z repom, ki podaljša celoten zadnjični predel, pa lahko vidimo pri podložnih psih kot tudi pri tistih z zelo kratkim repom.
Rep je prav tako kazalec drugih čustev. Če pes z repom maha počasi in togo na višini hrbta, tako izraža jezo. Če je rep uščipnjen čez zadnjični del, je to znak strahu. Nemirni in nervozni psi pa lahko togo mahajo s spuščenim repom v znamenje pomiritve.
Običajen položaj repa se je skozi čas spreminjal z vzrejo in rezanjem repov. Nekatere pasme, kot sta na primer majhen dirkalni pes in italijanski hrt, po navadi nosijo rep stisnjen navzdol, vendar pa rep, ki ga pes drži več kot 45 stopinj nad hrbtenico, izraža zanimanje in pripravljenost.
Obrazni izrazi vam bodo več povedali o volji vašega psa, pa naj bo nemiren ali vznemirjen, prestrašen ali igriv ali pa izraža eno izmed čustev.
Pes ušesa dvigne, ko je pripravljen ali ko intenzivno posluša, nazaj pa jih drži, ko izraža ugodje, podrejenost ali strah. Da bi prepoznali voljo psa, morate njegove telesne signale opazovati dalj časa.
Ko pes zoži oči, je to po navadi znamenje ugodja ali podrejenosti, ko pa ima oči široko odprte, je to običajno znamenje agresivnega razpoloženja.
V divjini vodja tropa ohranja nadzor tako, da strmi v podrejenega psa. Obe živali strmita druga v drugo, dokler ena izmed njiju ne spusti glave in se obrne. Če se strmenje nadaljuje še potem, ko se podrejeni pes obrne, se počuti zmedenega, prav tako lahko zaradi strahu ugrizne. Če se očesni stik ne prekine, dominantni pes uveljavi svojo grožnjo s kazanjem zob, z renčanjem ali celo napadom.
V psa ne smete strmeti, če je nagnjen k agresiji in nervozi, saj tako lahko izzovete napad. Vendar pa reden in nežen očesni stik psa pomiri in okrepi vajin odnos.
Podložni psi in določene pasme, še posebej labradorci, so lahko videti, kot da se smejijo, ko odprejo gobček in pokažejo zobe v znamenje prijaznosti. Vendar pa v agresivnem položaju obe ustnici potegnejo nazaj in tako pokažejo večino zob, poleg tega pa še renčijo.
Ko se pes želi igrati, dvigne prednjo tačko ali se igrivo usloči, poleg tega pa še laja, da pritegne pozornost. Druge geste izrazi tako, da celo ponudi igračo ali pa se poveže z drugim psom in se začneta loviti.
Vokalizacija
Že takoj, ko se skotijo, psički v različnih tonih oznanjajo svoja občutja in želje – mama tako ve, ali je psiček, zadovoljen ali pa čuti bolečine zaradi hrupa. Prvi lajež že lahko slišimo od tri do šest tednov po tem, ko se je skotil.
Pes z lajanjem sporoča različna čustva. V različnih situacijah povzroča različne zvoke. Pes laja v svarilo, da bo odgnal vlomilce ali si priboril svoje področje, prav tako laja v pozdrav, med igro ali na splošno, ko želi pritegniti pozornost.
Pes renči, ko želi opozoriti na grožnjo, prav tako pa renči tudi v lastno obrambo. Nikoli ga ne smete izzivati, otroci pa se ne smejo niti približati psu, ki renči, saj tako lahko nenamerno izzovejo napad. Psi lahko renčijo tudi med igro z drugimi psi, vendar pa njihova telesna govorica v tej situaciji ne pomeni agresije. Nekateri psi lahko celo mrmrajo in se tako pogovarjajo z lastniki, ko jih ti razvajajo, vendar pa takrat, ko so sproščeni, to ne pomeni, da želijo napasti.
Zavijanje je klic z razdalje, saj se ga sliši dlje kot lajež. Pes, ki zavija, je po navadi sam in išče družabni stik. Cviljenje in javkanje pes uporabi, ko je podrejen, ko pozdravlja ali ko ga nekaj boli, bevska pa, ko čuti bolečine ali ko je poražen. Lajež v visokih tonih pa pomeni razburjenost med lovom.
Prehranjevanje
Psi so po naravi mesojedi lovci, čeprav so glede prehrane zelo prilagodljivi. V divjini celo jedo rastline, na primer travo in jagode. Čeprav udomačeni psi dobijo hrano na drugačen način kot njihovi divji predniki, pa osnovni vedenjski mehanizmi pri izbiri hrane ostajajo nespremenjeni, če ne rahlo spremenjeni v procesu udomačitve.
Čeprav so nekateri psi glede hrane zelo neizbirčni, so drugi, še posebej najmanjši in največji, zelo izbirčni. Psi raje jedo meso kot pa hrano, ki temelji na žitih, čeprav imajo celo rajši eno vrsto mesa, kot je na primer govedina. Uživajo v različnih okusih, včasih so celo pristranski do sladke hrane kot tudi do slane in ostre hrane. Vonj hrane je tudi zelo pomemben in zelo vpliva na všečnost.
Večina psov z veseljem je enako vrsto hrane vsak dan. To je povsem razumljivo, seveda, če mu dajemo uravnoteženo prehrano, ki vsebuje vse pomembne sestavine. Kljub temu pa psi raje uživajo v raznolikosti, čeprav najprej zavrnejo raznovrstno hrano ali pa celo bruhajo ter imajo drisko. Najboljša možnost je alternativna različica običajne vrste hrane.
Večina psov dobi en obrok na dan, vendar se hitro prilagodijo kakršnemukoli prehranjevalnemu režimu, ki ga uvede lastnik. V divjini je običajno, da med posameznimi obroki mine več dni, ampak večina psov uživa, če redno prejema hrano. Ne glede na to, kakšen program prehranjevanja izberete, se lahko težavam izognete tako, da prehrano psa prilagodite potrebam po energiji in poskrbite, da bo prehrana zadovoljila potrebo po vseh hranilih ter da bo uravnotežena.
Večina psov se prenaje, če jim dovolite neomejen dostop do hrane, čeprav obstajajo razlike med pasmami in celo posameznimi psi. To lahko povežemo z nažiranjem v divjini, ko morajo psi pojesti zadosti, da lahko zdržijo nekaj dni do ponovnega ulova. So zelo zaščitniški do hrane in med prehranjevanjem celo odganjajo dominantne pse. Doma pa morate psa že zgodaj izuriti, da bo prepustil hrano, če boste to od njega zahtevali. Kljub temu pa je treba otroke naučiti, kako se približati psu, ko je ali grize kost.
Spolno vedenje
Kot vse druge živali imajo tudi psi osnovni reprodukcijski nagon po ohranjanju vrste. Kljub temu pa se psica pari le ob določenem času, in to je po navadi dvakrat letno, ko se goni. Po drugi strani pa so psi pripravljeni na parjenje vse leto, in če jim je dovoljeno klatenje, prepotujejo dolge razdalje, da bi našli psico, ki se goni.
Psica se po navadi goni tri tedne, ko postane še posebej privlačna za pse. Njeno vedenje se spremeni, morda postane celo nemirna in bolj vznemirjena, vendar se to zgodi šele v drugem tednu, ko psu pusti, da se pari z njo. Vendar pa se vse psice med seboj razlikujejo, včasih pa se pes lahko pari s psico že prvi dan ali celo šele zadnji dan njenega obdobja. Zato morate poskrbeti, da bo psica daleč stran od psov prav ves čas, ko se goni.
Nekatere psice bodo mesec ali dva po koncu obdobja gonjenja kazale nekaj znakov, da so breje, čeprav niso ali se celo niso parile. To imenujemo navidezna brejost. Take psice lahko imajo celo mleko in kažejo druge znake materinskega vedenja, kot je na primer gnezdenje ali skrb za igrače in druge predmete. Če se pojavijo taki znaki, se posvetujte z veterinarjem.
Določeni vidiki reproduktivnega vedenja so lahko za lastnike zelo neprijetni. Zato za psa predlagamo kastracijo ali katero izmed drugih oblik nadzora nad reprodukcijo, če ne želite, da bi imel potomstvo. Veterinar vam bo svetoval o različnih možnostih.
|
