V naslednjem razdelku so zanimive informacije o tem, kako se je v tisočih letih razvil odnos med ljudmi in domačimi živalmi.
V zgodovini so imele živali pomembno vlogo v človekovem življenju, čeprav jih je človek večinoma obravnaval kot hrano, oblačila in transport ter občasno kot središče božanstvenega čaščenja. Čeprav se ta tradicionalna raba po vsem svetu upošteva še danes, se je vloga mnogih živali v družbi spremenila. Zelo se je povečalo število živali, ki jih ima človek v lasti zgolj zaradi družbe in užitka.
Naj vam predstavimo nekaj zanimivih informacij o tem, kako se je tisoče let razvijal odnos med ljudmi in živalmi.
Predzgodovinske skupnosti
Starodavne civilizacije
Srednji vek
Vzpon lastništva domačih živali
Lastništvo domačih živali v sodobni družbi
Predzgodovinske skupnosti
V predzgodovinskih časih je odnos med primitivnim človekom in živalmi temeljil na lovcu in ulovu. Ljudje so živali obravnavali kot vir hrane in kože za oblačila.
Prva udomačena žival je bil volk, skupni prednik vseh psov. Udomačitev volka se je pojavila pred najmanj 12.000 do 14.000 leti. Volčji mladički, ki so ostali podrejeni človeku še kot odrasli, so bili izurjeni.
Že od zgodnjih dni udomačitve so psi imeli praktično uporabnost. Ljudje so jih imeli predvsem zato, ker so lahko lovili, varovali in pasli črede. Čeprav so ljudje z udomačenimi psi ravnali spoštljivo, obstajajo dokazi, da so nekatere pse obravnavali kot spremljevalce že pred 12.000 leti. Odkritje paleolitske grobnice v severnem Izraelu, kjer so človeka pokopali s psom ali z volčjim mladičkom, kaže na ta odnos. Roka umrle osebe je bila nameščena tako, da je počivala na rami živali, kot da bi poudarjala globoko vez že med življenjem.
Starodavne civilizacije
Postopna sprememba človeka od nomadskega lovca do ustaljenega kmetovalca se je začela pred približno 8000 leti v t. i. rodovitnem polmesecu Bližnjega vzhoda. Na tem področju so bili zelo cenjeni delovni psi, vendar pa so takrat tudi mačko začeli povezovati z ljudmi. Hiše, skednji in shrambe so omogočili novo okoljsko nišo, ki so jo naseljevale miši in drugi majhni sesalci, ki so najboljši plen za majhne divje mačke. Mačke, ki so sledile tem glodalcem v človekove naselbine, so sprejemali in jih mogoče tudi spodbujali zaradi njihove uporabnosti pri izkoreninjanju težavnih škodljivcev.
Starodavni Egipčani so zelo cenili mačke. Njim velikokrat pripisujejo tudi udomačitev mačke pred približno 4000 leti. Tisoče mačk je bilo zaprtih v templjih zaradi religioznih namenov, po smrti pa so jih mumificirali. Kljub poskusom egipčanskih oblasti, da bi prepovedale izvoz mačk, so se udomačene mačke razširile po deželah v regiji. Rimljani so odgovorni za to, da so udomačene mačke prišle v Evropo, kjer so bile zelo cenjene kot uničevalke škodljivcev.
V nekaterih starodavnih civilizacijah so tudi psom pripisovali kulturno pomembnost, predvsem ob smrti. V nekaterih primerih so umrle dali psom, da so jih pojedli, saj naj bi bilo to nujno za človekovo dušo, da skozi psa doseže drugo življenje. Te zgodnje asociacije med psi in smrtjo so se sčasoma razvile v verovanje, da psi odganjajo ali preprečujejo smrt. V starodavni Grčiji so psi veljali za terapevte v zdravilnih templjih, saj so mnogi ljudje verjeli, da so psi zmožni zdraviti bolezni.
Domače živali so imeli tudi vladarji in plemiške družine, kar sega celo do starodavnih egipčanskih časov. Stenske poslikave iz tega obdobja upodabljajo faraone, ki imajo ob sebi živali kot spremljevalce. Mnogi rodovi kitajskih vladarjev so imeli pse, ki so jih še kot psičke dojile ženske, kot odrasle živali pa so imeli celo svoje služabnike. Grški in rimski plemiči so bili prav tako pohlepni lastniki domačih živali.
Z razvojem civilizacij je odnos med človekom in živaljo postal bolj simboličen in manj osredotočen na človekovo življenje, s to spremembo pa se je pojavilo tudi prepričanje, da so ljudje gospodarji vseh živali. Čeprav so živali izgubile večino kulturnega in religioznega pomena, nekatere še vedno ostajajo v močni povezavi s človekom, vendar že v vlogi spremljevalcev.
Srednji vek
V srednjeveški Evropi so med 13. in 15. stoletjem domače živali postale zelo zanimive za aristokracijo in nekatere starejše duhovnike. Majhni psi so bili moderni med plemiškimi damami, medtem ko so moški pozornost raje namenjali »uporabnejšim« živalim, kot so bili lovski psi in sokoli. V tem obdobju je lov postal zelo pomemben za aristokracijo, saj ji je pomenil simbol moči in statusa. Število pasjih pasem se je razširilo po vsej Evropi, saj so se razvile različne pasme psov, ki so lovile drugačen plen.
Kljub temu pa katoliška cerkev ni odobravala domačih živali. Cerkveni vodje so predlagali, da bi morali hrano, ki je bila dana tem živalim, dati revnim. Kljub temu pa se je Cerkev najbrž bolj bala povezave med živalmi in poganskim čaščenjem. Predsodek pred domačimi živalmi je dosegel višek med inkvizicijo, ko so se dokazi proti heretikom navezovali tudi na povezave z živalmi.
Med barbarskimi sodnimi procesi proti čarovnicam v 16. in 17. stoletju je bilo veliko nedolžnih ljudi obtoženih čarovništva in tako obsojenih na smrt. Lastništvo domače živali, ki se je po navadi obravnavala kot simbol hudiča, je bilo uporabljeno kot dokaz krivde. Obsojeni so bili večinoma starejši ljudje in ženske, izločeni iz družbe, ki so imeli domače živali predvsem zaradi družbe. Ko se je zanimanje za čarovništvo zmanjšalo, je mačka spet pridobila veljavo in postala celo simbol sreče.
Najpogostejši razlog za negativen odnos do domačih živali v zgodovini je bil, da se je ljubeč odnos do živali obravnaval kot nemoralen in proti naravnemu načinu življenja. Še do pred kratkim je zahodni svet menil, da živali niso bile zmožne čutiti in so bile ustvarjene zato, da služijo človeku.
Vzpon lastništva domačih živali
Lastništvo domačih živali na splošno v Evropi ni bilo sprejeto do konca 17. stoletja, prav tako do konca 18. stoletja ni bilo običajno, da bi srednji razred imel domače živali. Lastništvo domačih živali v današnji obliki se je najbrž razvilo v 19. stoletju oz. viktorijanskem obdobju. Takrat je bila domača žival povezava z naravnim svetom, kar pa se ni zdelo kot neka grožnja. Ta način mišljenja je prav tako dovoljeval vidno predstavo človekovega nadzora nad naravo.
Britanija je bila središče reje psov že od rimskih časov. Eno prvih uradnih pasjih tekmovanj je potekalo v Newcastlu leta 1859, in sicer za pasme prepeličarjev in seterjev. Vendar pa je bilo zelo malo znanega o dedovanju različnih značilnosti, dokler Charles Darwin ni objavil svoje knjige o izvoru vrst leta 1859. Od takrat je reja psov in mačk postala bolj formalizirana z vzpostavitvijo strogih standardov za rejo.
Lastništvo domačih živali v viktorijanskem obdobju je prav tako kazalo na druge socialne odnose v tedanjem času. Nižji razredi niso smeli imeti domačih živali, saj je bilo splošno veljavno, da se tako spodbuja zanemarjanje drugih delovnih nalog.
Lastništvo domačih živali v sodobni družbi
V današnji družbi imajo domače živali različne vloge – od okrasnega do statusnega simbola oziroma pomočnikov in spremljevalcev. Eksotične ptice in ribe imajo zgolj okrasno vlogo v mnogih južnih delih Evrope, ptice pevke pa imajo okrasno vrednost tudi v kletkah, ki visijo pred hišami. Domače živali lahko delujejo tudi kot kanal za osebno izražanje. Človek svojo osebnost izraža s pomočjo domače živali. Redke pasme mačk in psov se na primer po navadi uporabljajo kot kazalci statusa. Psi vodniki za slepe in gluhoneme so primeri psov, ki služijo predvsem kot pomočniki.
Domače živali so zelo pogoste v zahodnem svetu in tako ustvarjajo osnovo za mnogo različnih dejavnosti, od reje do razstav psov in mačk, prav tako pa tudi do zbiranja barvnih tropskih rib ali ptičev.
Kljub vsemu pa je najpogostejši vzrok za lastništvo domače živali v zahodnem svetu predvsem družba. V zadnjem času se izboljšuje tudi zavedanje o pozitivnih učinkih odnosa med človekom in živaljo, ki vpliva na človekovo zdravje in psihološko počutje, prav tako pa terapevtska vrednost teh živali pridobiva veljavo tudi v medicini.
|
